»Nihče ni pustil toliko topline v srcih mladih gledalcev kot prav Jurij Souček, saj so bili liki, ki jih je oživljal s svojim žametnim glasom, tako živi, njegove jezikovne bravure tako humorno domiselne, da bi se otrokom zgodba tudi brez slike risala pred očmi.«
»Ne morem se otresti misli, kaj bi bilo, če ... bi se vse izšlo še pravočasno. Na žalost nam usoda ni vselej naklonjena, k sreči pa imajo nekatere grenke zgodbe tudi svojo slajšo in vedrejšo plat, na katero me bo poleg igralčevega glasu, enega izmed najbolj prepoznavnih glasov na splošno, ki bo vsaj za hip znova zaživel v knjižnem dodatku, spominjal njegov vselej živ, iskriv in svetlikajoč pogled, s katerim me je meril med mojimi občasnimi obiski na njegovem Kodeljevem.«
»Oba sva, izgleda, optimista glede politike. 40 let si misliš, da bo bolje, potem greš v pokoj in misliš, da bo bolje, še zdaj mislim, da bo bolje.«
»Ne le ustanovil, z lastnimi rokami sem ga postavil.«
»Za konec je Murenc izrazil hvaležnost, da je bil eden zadnjih soigralcev Jurija Součka.«
»Začel sem v času socialističnega realizma, ki so ga nasledili ekspresionizem, romantika ter pozneje še avantgarda in post-avantgarda.«
»Otrok v meni je žalosten. Jurij Souček, 1929–2024.«
»To je ena veščina, ki jo kdo obvlada ali ne.«
»Eden. Edini in večni. Glas otroštva naših otrok. Hvala, gospod Souček. Za vse. Počivajte v miru.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju